Category: Reviews

Streetclip.TV (DE) – tekst v nemškem jeziku

Da momentan, in der Mitte der zweiten Dekade des laufenden Jahrhunderts, im wahren Heavy Metal auf dem Release-Sektor die Wiederveröffentlichungen auch von ihrer Qualität her gegenüber den Neuheiten langsam überwiegen und diese Entwicklung sozusagen der auf dem Live-Sektor folgt, in dem sich immer mehr wiederauferstandene, altgediente Recken mit ihren Comeback-Tourneen als Coverbands mit womöglich nur einem Original-Mitglied lächerlich machen, kann es nie verkehrt sein, den eigenen Blick zu schärfen.

Heute schwenken wir ihn gar nicht so viele Jahrzehnte zurück, sondern widmen uns schlicht der 2013er Veröffentlichung von BLACK DIAMOND, einer weiterhin aktiven slowenischen Combo, deren einziges Album bislang sträflich vernachlässigt wurde. Folglich ein Newcomer, dessen Existenz und musikalisches Oeuvre weitestgehend unbekannt sein dürfte, obwohl eigentlich alle nach diesen jungen Truppen gieren sollten. Außer die Metal-Gemeinde ist satt und ruht sich auf dem Kanapee sitzend, auf den altbekannten Klassikern aus.

Die beiden Gitarristen und Masterminds hinter BLACK DIAMOND, Igor Manasljevic und Nejc Vidmar, waren jedenfalls nicht untätig und werkelten bis zur Veröffentlichung von ´Last Man Standing´ sechs lange Jahre. Herausgekommen ist ein fesselndes Metal-Werk über dem zwar leicht, vom Winde verweht, der Geist britischer (IRON MAIDEN), amerikanischer (QUEENSRYCHE) und skandinavischer Schmiedekunst (TAD MOROSE) weht, das aber sein eigenes Feeling und seinen eigenen Spirit entwickelt. Keinesfalls progressiv, suhlen sich die Herren musikalisch in Gefilden, die ansonsten in den 90s viele genossen haben, verstecken sogar einige Male einen Hauch Orient in den Gitarrenmelodien.

Neben der Rekrutierung von Drummer Robert Kovacic (SCAFFOLD), Bassist Urban Medic (PROSPECT) ist natürlich Sänger Žanil Tataj-Žak ein Glücksgriff gewesen, konnte er immerhin bereits bei den großen DIVLJE JAGODE, bei TURBO und MARY ROSE seine Klasse unter Beweis stellen. Und mit den Granaten-starken ´Edge Of Sanity´ und ´The Thing That Couldn’t Die´ sowie dem epischen ´Dreams Of Tomorrow´ belegt die gesamte Band ihre Hochklassigkeit. Als zusätzliche Dreingabe sollten dagegen die letzten drei Songs aufgefasst werden. Das slowenisch vorgetragene ´Lazne Zvezde´ ist für Leser des Buches ´Heavy Metal aus Osteuropa´ essentiell, während das von Simon Jovanovic (ex-PROSPECT) gesungene ´Mastermind´ zudem wegen dessen Aussprache nicht ganz überzeugen mag. Das finale ´Tears In Eyes´ singt Samo Urbancic, ein Förderer der Band, hingegen recht ansprechend.

BLACK DIAMONDs ´Last Man Standing´ sollte also heutzutage entdeckt werden, nicht erst bei seiner Wiederveröffentlichung in zwanzig Jahren oder seiner Erwähnung in einer Chronik.

(8 Punkte)

Von: Michael Haifl

Original link:

http://www.streetclip.tv/magazine/details/suchergebnisse/article/black-diamond-last-man-standing/


Rockline (SLO)

Poletje 2005. Nadebudna dvojica Igor Manasijevič in Nejc Vidmar začne z ustvarjenjem avtorskega materiala, duet pa novonastali skupini nadene tudi ime. Black Diamond. Izredne težave pri iskanju in pridobivanju dodatnih članov kitarske dvojice ne ganejo, Igor in Nejc ves čas nemoteno ustvarjata material, ki ga javnosti preko MySpacea prvič predstavita nekje leta 2008. Že prvi izdani demo posnetki so pričali o tem, da ta novomeški dragulj v sebi skriva potencial vrhunske heavy metal zasedbe. Black Diamond se je zaradi neuspešnega iskanja potrebovanih članov v tistem obdobju zatekel k »session« glasbenikom, med drugim sta gromozanski doprinos skupini pomenila Žanil Tataj Žak (Turbo, Mary Rose), ki je posnel vokal za nekaj skladb ter bobnar Robert Kovačič (Scaffold). Pozornost so uspešno zbudili, Igor in Nejc pa sta glasbo vztrajno brusila in obdelovala kot diamant do popolnega sijaja. Ta je v svoji briljantni črnini naposled zasijal na prvencu Last Man Standing!

Last Man Standing je neverjetno bogata plošča, saj že njena minutaža presega eno uro, skladbe pa se v povprečju zaključi šele po šestih, sedmih minutah. A kakršenkoli strah, da Black Diamond kvantiteto postavljajo pred kvaliteto je povsem odveč in zatrt že v prvih trenutkih uvodnega protivojnega epa Opus 91-96, ki govori o balkanski moriji. Že na samem začetku se zlahka sliši, da so na album umeščene skladbe, ki so zorele, se razvijale in nastajale pod budnim očesom in skrbno roko njihovih avtorjev. Prav sleherna je namreč prežeta z mogočno atmosfero, ki pronica iz sleherne vokalne linije in sleherne kitarske linije. Kljub zajetni dolžini skladb te namreč niti približno ne trpijo za sindromom razvlečenosti ali dolgočasnosti, prej obratno, poštena minutaža komadom daje priložnost, da prehodijo pravo malo evolucijsko pot. Black Diamond dokažejo, da so mojstrski skladatelji in aranžerji, njihov heavy metal pa pogosto posega preko meja žanra in ga približa progresivnemu metalu, ki mestoma opomni na ameriške mojstre Fates Warning. V enega najdaljših komadov na plošči, desetminutno simfonijo Dreams of Tomorrow, Black Diamond na primer umestijo kar dva različna, kocine dvigajoča refrena, celo plejado sprememb tempa in ritmov, sijajen preplet kitarskih pasaž in plasti fantastično izvedenih vokalov.

Vokalno album po zaslugi neverjetnega Žaka zlahka posega po samih vrhovih heavy metala. Z močjo in prepričljivosti največjih imen kot sta Bruce Dickinson in Jorn Lande namreč Žak komadom vdihne življenje in jim doda toplino, ostrino in brcajočo moč. S tako velikimi jajci odpetega metala pri nas ne pomnim! Žak glasbo Black Diamond dvigne v nebo, pa naj gre za pompozne, epske refrene, ki dvignejo srčni utrip ali pa nežnejše, baladne trenutke, kot je pretresljiva in čutno zveneča ljubezenska balada Hold Me Tonight. A ni le Žak nosilec vokalne briljance albuma, saj trenutke vokalne ekstaze ponujajo tudi drugi. Enega najboljših trenutkov plošče tako brez dvoma predstavlja izjemna sredina albuma, Black Diamond, v katerem Žak s srdito predstavo odigra vlogo pripovedovalca zgodbe o malem, izkoriščanem človeku, ki ga diktatura kapitalizma tlači iz dneva v dan (in tako pravzaprav povzame tudi naslovnico). Genialno nato Black Diamond tekom skladbe povzamejo dialog med očetom in sinom, ko slednjega predstavljajo nedolžno odpete linije, oče pa sinu nasvet ponudi z globokim, izkušenim glasom. Trenutkov kot je ta je na albumu toliko, da je poslušanje kar zajeten zalogaj, a ponudba tako bogata in raznolika, da ni odveč niti sekunda. V The Thing That Couldn’t Die se Black Diamond skoraj metafizično opišejo v besedilu, ki govori o sledenju svojim sanjam in upanju. Kljub temu, da Last Man Standing bogati predvsem nekoliko temačna, zaradi realnih tem tudi težka atmosfera, pa Black Diamond s fantastično inštrumentalno in vokalno izvedbo poskrbijo, da se v temi vendarle blesketa žarek upanja.

Prav s premišljenimi besedili o temah s katerimi se (žal) srečujemo vsakodnevno se Black Diamond poslušalcu še bolj približajo in izpadejo mnogo bolj iskreno in kredibilno kot devetdeset odstotkov podobnih zasedb, ki še vedno sanja o škratih in zmajih. Edini komad na albumu v slovenščini se tako dotakne hinavščine med »prijatelji«, znova popolna Žakova izvedba, bogati spremljevalni vokali, izredni rifi in čudovita umestitev akustičnih kitar pa so dokaz, da je mogoče tudi v slovenščini izvesti ubijalsko dober komad! Upam, da fantje v prihodnje dodajo še skladbi ali dve v slovenščini. Ta namreč tako kot vse ostalo na Last Man Standing zavoljo odlične produkcije Simona Jovanoviča (Studio Evolucija) zveni odlično. Produkcija je inštrumente izvrstno razporedila po zvočni sliki, kitari se lepo dopolnjujeta, vokal je ravno prav glasen, da inštrumente dopolnjuje, ne pa preglasuje, bobnarska predstava pa je izjemno pestra. Še lepše je slišati, da je kljub svojim tehničnim sposobnostim Kovačič ostal zvest heavy metalski podlagi. Baročno bogat zvok je perfektno zaključil mastering Mike Jussile iz helsinških studiov Finnvox, ki je masteriziral skupine kot so Deep Purple, Nightwish, Sentenced, Stratovarius, HIM, Gamma Ray, bojda pa je celo rekorder po številu narejenih masteringov. Vsekakor referenca, ki pritiče odličnosti izdelka kot je Last Man Standing.

Izdelka, ki se v veličastnem slogu zaključi z mogočno balado Tears In Eyes, ki je prežeta z težko, depresivno atmosfero in srhljivim vokalnim duetom Sama Urbančiča in Sandre Tomovič (ex-Moveknowledgement). Melanholično sivino skladbe naslika predvsem žalostna tematika prostitucije in zlorabe otrok, Black Diamond pa z otožnimi kitarskimi linijami, jokajočo solažo in pretresljivimi vokali pustijo cmok v grlu. Kljub čustveni izčrpanosti na koncu te dobro uro dolgo potovanje Last Man Standing pusti polnega in bogatejšega za enkratno glasbeno izkušnjo.

Black Diamond so dokaz, da se vztrajnost izplača. Kljub nesrečnemu iskanju članov se Igor in Nejc nista vdala. Pridno in marljivo sta ustvarjala lastne, avtorske komade in jih celo sproti objavljala in predstavljala. To je vsekakor lastnost, ki jo imajo redki svežepečeni bendi, ki se v večini primerov zatekajo k priredbam in v najboljšemu primeru povprečno zvenečim demo posnetkom. Black Diamond pa so v tem pogledu popolni perfekcionisti in prav nič čudnega ni zato na tem, da je Last Man Standing eden najbolj celovitih izdelkov slovenskega metala. Bogatost zvoka, vokalna ter inštrumentalna izvedba na svetovnem nivoju, fantastični aranžmaji in premišljena besedila so odlike albuma pri katerem tudi po večkratnem poslušanju odkrivaš nove nianse in skrivnosti heavy metala ob katerem zaigra srce!

Original link:

http://www.rockline.si/podrobnosti-recenzije/last-man-standing-5516


Metalfinal (ESP) – prevod

Ustanovitelja projekta, Igor Manasijevič in Nejc Vidmar, sta začela ustvarjati glasbo leta 2005. Ustvarjanja sta se lotila zelo resno. Iskanje članov benda se je zdelo kakor misija nemogoče, vendar sta se med iskanjem posvetila snemanju in sta tako kvalitetno porabila čas. Snemati sta začela s pomočjo najetih glasbenikov kot so Žanil Tataj – Žak (Mary Rose, ex- Divlje Jagode), Robert Kovačič (Scaffold, Belphegor), Simon Jovanovič (ex – Prospect) in drugimi. Vzeli so si veliko časa za kvalitetno snemanje, saj niso želeli ničesar prepustiti naključju. V času dolgega procesa iskanja članov benda, sta nekaj članov sicer našla, vendar se ti niso želeli s tem ukvarjati profesionalno in so skupino kmalu zapustili.
Realnost je taka, da bend še vedno ni v svoji končni postavi in se še vedno formira. Sami so začeli snemati in masterizirati pesmi, vendar so, nezadovoljni z rezultati, začeli delati z Simonom Jovanovičem (Studio Evolucija), ki je produciral in zmiksal njihove pesmi.

»Last Man Standing« je bil popolnoma dokončan v Finnvox studiu, z Mikom Jussilo na čelu.

Hitro se opazi, da so ustvarili izjemen zvok in da so veliko dosegli, glede na to, da prihajajo iz Slovenije. Sam namreč poznam zelo malo bendov oziroma nobenega, ki prihaja iz tam.

Gre za zmes zvoka klasičnega metala, spominja tudi na nekatere zelo dobre rock pesmi, ki zvenijo nekoliko temačno in me močno spominjajo na propadli nemški bend Chimaera.

“Last Man Standing” je izšel 7. marca, pod okriljem On Parole Productions.

Žanr: tradicionalni heavy metal
Država: Slovenija
Ocena: 4/5

Original link:

http://metalfinal.blogspot.com/2013/08/black-diamond-last-man-standing-debut.html


Eternal Terror (NOR) – (Angleški jezik)

With a start in 2005, guitarists Igor Manasijevic and Nejc Vidmar set about the arduous task of finding like-minded musicians in their native Slovenia to complete their heavy metal band Black Diamond. Taking quite a few years, the quintet (filled out with bassist Urban Medic, drummer Robert Kovacic, and vocalist Zanil Tataj Zak) finally entered a studio to record this debut 10 song album, the 65 minute “Last Man Standing”.

Much of Black Diamond’s sound is rich with classic, traditional influences, along with a slightly longer arrangement propensity, as 6 of the 10 tracks eclipse the 6 minute mark. You’ll get some of their cultural texture in the clean sections of “Hold Me Tonight”- a pure power ballad where Zanil stretches out some of the verses with dramatic pauses or in key note fluttering. Their name sake “Black Diamond” contains a few progressive textures, especially in the time signature juggling from Urban and Robert- while the guitar fluidity and riffing reminds me of classic Iron Maiden and self-titled album era Metallica. When the band go for a more compact arrangement like “The Edge of Sanity”- you get the feeling that the quintet dig for the balance between impressive guitar leads and this darker, mysterious texture to their chord choices- evoking feelings of Savatage meets Annihilator.

I do believe in the long run Black Diamond need to cut off some of the excessive instrumental sections to their songs- less is more in the traditional, classic metal world. Zanil will remind a lot of people of Bruce Dickinson in many parts, and overall this band really takes their influences and uses them as a springboard to create their own fresh sound. I’m going to be watching this act’s progress over the coming years.

http://www.eternal-terror.com/reviews/index.php?id=3236&type=B


White Room (NL) – prevod

Ena izmed prvih stvari, ki sem jih opazil ob poslušanju tega albuma je bila, da koncept naslovnice ne odraža stila glasbe, ki jo ti Slovenci igrajo. Sodeč po naslovnici bi si mislili, da gre za thrash metalsko orientiran bend, ampak to je zelo daleč od resnice.
Večino pesmi na njihovem albumu bi lahko označili za hard in progresivni rock, s srednje hitrim tempom in eksplozivnimi melodičnimi vokali. Mogočni vokali Žanila Tataja Žaka vsekakor predstavljajo velik plus za album. Bobnar Robert Kovačič prav tako ni neznanka, saj je bili zaposlen pri Belphegor.
Če ste ljubitelj bombastično zastavljenih kompozicij povprečne dolžine 7 minut, boste ta album z veseljem poslušali, prav tako pa si ga boste zelo verjetno želeli dodati tudi v vašo kolekcijo.
Z ‘Last Man Standing’ so Black Diamond preudarno sledili poti ustvarjanja svojega lastnega zvoka. Produkcija albuma je vrhunska in našel sem skupino, ki ji tudi kar se tiče kompozicije ne morem očitati ničesar za delo, ki so ga opravili.
To je album za pet zvezdic!

Original link:

http://www.whiteroomreviews.nl/cdreview/last-man-standing


Muzika (CRO) – (Hrvaški jezik)

Počeci slovenskog Black Diamonda sežu u 2005. godinu, kada su gitaristi Igor Manasijevič i Nejc Vidmar počeli svirati zajedno, s jednim ciljem, stvaranjem visokoprofilnog heavy metala s ubačenim vlastitim elementima koji bi pridonijeli svježini zvuka.

Počeli su tražiti ostale članove, među kojima su se našli i neki od lokalnih slovenskih glazbenika, ali su svi naknadno otišli jer se nisu mogli nositi s visokim ciljevima koje je Black Diamond postavio za sebe. Tako su Igor i Nejc morali potražiti nove glazbenike na širem području.

Danas, uz njih dvoje, postavu benda čine Žanil Tataj Žak (Divlje jagode, Mary Rose), jedan od boljih rock/metal vokala regije, bubnjar Robert Kovačić, koji je svirao s Belphegorom, te Urban Medič iz progresivnog metal benda Prospect. “Last Man Standing” prvijenac je Black Diamonda, a sniman je u Studiju Evolucija uz pomoć producenta Simona Jovanoviča. Black Diamond tvrde da kod njih ništa nije prepušteno slučaju, tako da su album snimali onoliko puta koliko je bilo potrebno da budu apsolutno i sto posto zadovoljni rezultatom, što je i potrajalo dugih osam godina.

Uz to što je sniman, album je i miksan u Studiju Evolucija, a mastering je radio poznati Finac Mika Jusila u Finnvoxu. “Last Man Standing” predstavlja heavy metal onakav kakav bi trebao biti, sviran iz srca, s dinamičkim, organskim zvukom. Iako često zazvuče kao Iron Maiden, vokal Žak ima svoju karakterističnu, snažnu boju glasa s jako dobrim rasponom, a do odlične vokalne izvedbe i impresivne sličnosti s Bruceom Dickinsonom dolazi uglavnom u refrenima pjesama.

Albumom dominiraju nešto duže pjesme, šest od sveukupno deset pjesama duže su od šest minuta, a karakteristika povećeg broja pjesama su i uvodni instrumentali, kao u početnoj “Opus 91-96” ili “The Edge Of Sanity”. Unatoč njihovoj dužini, pjesme su jako dobro posložene i nisu dosadne, već suprotno, znaju zadržati interes slušatelja stalnim promjenama ritmova i tempa. Lirski, pjesme se usredotočuju na priče svakidašnjice, ratove i sanjarenja, uz brutalno realne i tužne priče.

Početna “Opus 91-96” je antiratna, antemska pjesma i započinje ponešto mračnim melodijama, a prerasta u srednje brze melodije koje se izmjenjuju cijelo vrijeme. “The Edge Of Sanity” prikazuje dobru ravnotežu lead gitara i nešto mračnijih nota. “Dreams Of Tomorrow” također je jedna od dužih pjesama koja se približava progresivnom stilu, a karakteristična je po učestalim promjenama tempa i ritma, slojevitim vokalima koji variraju od dubokih na početku do visokih uz refrensko višeglasje. Čista, osjećajna heavy balada “Hold Me Tonight” sadrži jako lijepe clean sekcije i sama po sebi je maidenovoskog stila, a može se ubrojiti u neke od najboljih uradaka na albumu, uz “Dreams Of Tomorrow” i “Black Diamond”.

“Black Diamond” također sadrži neke od progresivnih elemenata, a priča priču osiromašenog čovjeka zarobljenog u vremenu današnje diktature koji vodi dijalog sa sinom. Jedina pjesma na slovenskom jeziku je “Lažne zvezde” koja govori o licemjerstvu između prijatelja, a sadrži neke od jako dobrih gitarskih riffova i dijelova akustične gitare uz bogate vokale.

Posljednja, “Tears In Eyes”, još je jedna atmosferična balada, duet mračnog tona i mračne teme zlostavljanja, a uz Sama Urbančiča, na njoj gostuje i vokalistica Sandra Tomović.

Pozitivna strana Black Diamonda je ta što nema prevelikog ponavljanja tipičnih himničkih riffova, već su pjesme uglavnom složenijih, melodičnih riffova te pomalo izlaze iz okvira heavya i približavaju se progresivi. Ovakav zvuk nije ništa posebno novo, te iako uvelike podsjećaju na Iron Maiden, pogotovo vokalno, bend uzima karakteristike tih velikana metala kako bi ih iskoristio u stvaranju svog vlastitog zvuka. Black Diamond pokazuju kvalitetu metal glazbe na našim i susjednim prostorima, a nadamo se da drugi studijski album nećemo čekati dugo. Pogotovo ako namjerava biti jednako dobar ili još bolji od prvijenca “Last Man Standing”.

Original link:

http://www.muzika.hr/clanak/42347/albumi/sjaj-crnog-dijamanta.aspx


Whiplash (BRA) – prevod

Založba On Parole Production nam je do sedaj predstavila že nekaj odličnih bendov iz njihove države. Tokrat imamo Black Diamond, ki kljub ne najbolj originalnemu imenu ustvarja kvaliteten heavy metal, ki bo zadovoljil mnoge ljubitelje te zvrsti.

Na sceni so od leta 2005, “Last Man Standing” pa je prvi album tega kvinteta. Njihova glasba je navihnjena s strani najboljših bendov, kot naprimer Iron Maiden in Savatage. Zvenijo zapleteno, precej variabilno in se nekoliko spogledujejo s prog metalom, vendar brez nepotrebnega žongliranja.

Najbolj zanimivo pri Black Diamond je dejstvo, da bend stopa po tanki črti med “starošolskim” in sodobnim. Skupina kaže, da mnogo vplivov prihaja iz njihovih korenin, vendar kompozicije ne zvenijo zastarelo. Še eno dejstvo, ki ga velja izpostaviti je to, da je večina pesmi nekoliko daljših, vendar ne utrujajočih. Še en plus za fante.

Težko je izpostaviti najboljšo pesem, saj je celoten album zelo lepo uravnotežen. Tako, da bom omenil odlične riff-e izpod prstv Nejca Vidmarja in Igorja Manasijeviča, z dobrim vokalom Žanila Tataja, ob katerem zares uživamo. Ritem sekcija pa sestoji iz basista Urbana Mediča ter bobnarja Klemna Marklja.

Ocena: 8/10

Original link:

http://whiplash.net/materias/cds/191913-blackdiamond.html

 


Get Ready To Rock (Angleški jezik)

When listening to this album one thing springs to mind – Iron Maiden. The band have an obvious love of Eddie and pay homage to Britain’s finest throughout the album. Where ‘homage’ becomes ‘plagiarism’ is debatable but I think Black Diamond inject just enough of their own individual style into the tracks to make it acceptable.

Formed in Slovenia in 2005 the guitar duo of Igor Manasijevic and Nejc Madic, have written around 40 tracks, ten of which feature on the album. The pair found it hard to recruit band members and had to hire in musicians to complete the recording.

The results though give the impression that the band were a solid, well rehearsed unit rather than hired session men which is mainly due to Igor and Nejc’ s eye for detail and need for perfection.

One thing that impresses is the high calibre of the songwriting on the album. The tracks are all well formed and contain great melodies and harmonies. A good example of this is ‘Power Of Mind’ which actually starts sounding more like Metallica before morphing into another Maidenesque romp.

One criticism that could be levelled at the band is that some tracks tend to be overly long. No song is less than 5 minutes with most pushing the 6 or 7 minute mark. A little trimming in some areas would have provided  punchier and more accessible tracks which may have made more commercial sense.

Overall, this is a good album which contains some great music. I think that it is not individual enough to get the band established in their own right and that the lack of a short punchy lead track will exclude it from rock radio airplay. There is future potential though.  ***1/2

Original link: http://getreadytorock.me.uk/blog/2014/01/album-review-black-diamond-last-man-standing/


TrueMetalLives (US) – prevod

Prvenec še ene talentirane nove skupine na sceni. Ta slovenska peterica je pred izdajo albuma obstajala že od leta 2005. Z deset pesmimi tradicionalnega metala z nekaj vplivi power-ja, Black Diamond vsekakor kažejo precejšnjo zrelost za prvenec.

Prvi vtis na poslušalca pustijo pesmi Opus 91 – 96, The Edge Of Sanity in Power Of Mind. Moram reči, da skupina glasbeno zveni precej celovito. Opus 91 – 96 ter Power Of Mind sta zelo močni skladbi pa tudi The Edge Of Sanity ima svoje trenutke. Izmed teh treh bi rekel, da je Power Of Mind najbolj konsistentna pesem, ena tistih, ki ostane s tabo tudi dolgo po tem, ko si preposlušal album. Dreams Of Tomorrow traja skoraj 8 minut, vendar kljub temu ne zamori in je dobra pesem. Prvo polovico albuma zaključi balada Hold Me Tonight, ki mi na žalost zveni nekako čudno in ni med mojimi najljubšimi skladbami na plošči.

Drugi del albuma odpre njihova samonaslovljena pesem, njihova “tema”, če smem tako reči in je zelo dobra pesem. The Thing That Couldn’t Die ima nekoliko tesnoben začetek, vendar se počasi razvije in izkaže za eno najbolj energičnih in izrazitih pesmi, ki jih lahko najdemo na albumu. Treba je povedati, da imajo kitare v tej pesmi izrazito Maidenovski galop občutek. Lažne Zvezde pa je zame uganka. Gre za epsko pesem, ki traja skoraj 9 minut, vendar mi zaradi tujega jezika zveni, kot da nekaj zamujam. Glasbeno pa ni slaba, če bi razumel pomen besedila, bi jo verjetno bolj cenil, tako, da to pesem prepuščam v oceno vsakemu poslušalcu posebej. Tears In Eyes je zanimiva, rahlo strašljiva balada, ki je tako zanimiva sprememba, kot tudi sijajna kompozicja. Mastermind pa lepo zaključi vse skupaj.

Na koncu koncev bi rekel, da je bil ta CD vsekakor vreden mojega čakanja (nekaj mesecev sem ga iskal, preden mi ga je uspelo dobiti v roke). Najbolj me skrbi, da bi zaradi nekoliko večje minutaže pesmi lahko koga odvrnile od poslušanja, razen tega pa je album zelo dober poskus in lep doprinos k že tako impresivni izbiri glasbe tega leta.

\m/ 7 \m/

Original link: http://www.truemetallives.com/reviews.html


Űber Rock (GB) – prevod

V zadnjem času sem delal recenzije za skupine iz Argentine (42 Decibel), Ukrajine (WindRunners), Norveške (Requinox), Avstralije (Destroy She Said) in Švice (Gloria Volt). Dokaz, če je ta sploh potreben, da Uber Rock pokriva toliko bendov iz vsega sveta, kot pokriva ruta Breta Michaela njegovih redčujočih se las (prekleto veliko). In na vsake toliko pride na vrsto nekaj zares razburljivega. Ko bend iz države, ki v svetovnem merilu nima ravno veliko za pokazati, pokaže nekaj nepozabnega. Tokrat z odličnim “Last Man Standing” presenečajo Black Diamond iz Slovenije.

Last Man Standing, napisan s strani kitaristov Igorja Manasijeviča in Nejca Vidmarja (Black Diamond je njun otrok) je vrhunec 6 letnega dela in snemanja. Tako se na albumu skozi deset impresivnih pesmi s kitarskim dvojcem kosajo nič manj kot 4 pevci, nekoliko presenetljivo pa to prav nič ne zmoti poslušalca, tolikšna je kvaliteta pesmi.

Vplivi skupin Iron Maiden, Metallice in podobnih so dali pesmim kvaliteten zrel zvok, kar kriči o resnosti, s katero ti fantje jemljejo svoje poslanstvo. “Opus 91-96”, ki odpre album, je skoraj 7 minuten ep s pridihom bližnjega vzhoda, ki se skriva pod razgibanim ritmom. Večino albuma je odpel Žanil Tataj, njegov glas pa malo spominja na Lizzy Borden. Ko je to potrebno je oster in čist, tudi malo zlovešč, če je treba pa tudi nežen. Svetloba in sence, ki prebivajo v pesmih, kot sta “Hold Me Tonight” in “The Thing That Couldn’t Die” to pokažeta v popolnosti.

“The Edge Of Sanity” je še en dober primer česa so Black Diamond sposobni. Poslastica s prelepo strukturo, ki v enem trenutku prekipeva, v naslednjem pa se lepo umiri. Ta nežnejša, bolj melodična plat je perfektno uravnotežena sunkovitim viharjem, ki ga predstavlja njihova naslovna pesem “Black Diamond”. “Last Man Standing” kaže predvsem kako dovršena kompozitorja sta Manasijevič in Vidmar.

Z Žanilom, kot stalnim članom za mikrofonom je postava sedaj pripravljena, da prodre iz Slovenije in zavzame svet. Na “Last Man Standing” je nekaj zares super stvari, ki bodo ljubitelje tradicionalnega metala s progresivno noto držale pozorne. Precejšen potencial za nadaljevanje. Slovenija je zaradi tega na Ubervision tekmovanju pesmi zagotovo pridobila dodatne točke.

Link:

http://www.uberrock.co.uk/cd-reviews/31-november-cd/9884-black-diamond-last-man-standing-on-parole-productions.html


EnglishSlovenia