V zadnjem času sem delal recenzije za skupine iz Argentine (42 Decibel), Ukrajine (WindRunners), Norveške (Requinox), Avstralije (Destroy She Said) in Švice (Gloria Volt). Dokaz, če je ta sploh potreben, da Uber Rock pokriva toliko bendov iz vsega sveta, kot pokriva ruta Breta Michaela njegovih redčujočih se las (prekleto veliko). In na vsake toliko pride na vrsto nekaj zares razburljivega. Ko bend iz države, ki v svetovnem merilu nima ravno veliko za pokazati, pokaže nekaj nepozabnega. Tokrat z odličnim “Last Man Standing” presenečajo Black Diamond iz Slovenije.

Last Man Standing, napisan s strani kitaristov Igorja Manasijeviča in Nejca Vidmarja (Black Diamond je njun otrok) je vrhunec 6 letnega dela in snemanja. Tako se na albumu skozi deset impresivnih pesmi s kitarskim dvojcem kosajo nič manj kot 4 pevci, nekoliko presenetljivo pa to prav nič ne zmoti poslušalca, tolikšna je kvaliteta pesmi.

Vplivi skupin Iron Maiden, Metallice in podobnih so dali pesmim kvaliteten zrel zvok, kar kriči o resnosti, s katero ti fantje jemljejo svoje poslanstvo. “Opus 91-96”, ki odpre album, je skoraj 7 minuten ep s pridihom bližnjega vzhoda, ki se skriva pod razgibanim ritmom. Večino albuma je odpel Žanil Tataj, njegov glas pa malo spominja na Lizzy Borden. Ko je to potrebno je oster in čist, tudi malo zlovešč, če je treba pa tudi nežen. Svetloba in sence, ki prebivajo v pesmih, kot sta “Hold Me Tonight” in “The Thing That Couldn’t Die” to pokažeta v popolnosti.

“The Edge Of Sanity” je še en dober primer česa so Black Diamond sposobni. Poslastica s prelepo strukturo, ki v enem trenutku prekipeva, v naslednjem pa se lepo umiri. Ta nežnejša, bolj melodična plat je perfektno uravnotežena sunkovitim viharjem, ki ga predstavlja njihova naslovna pesem “Black Diamond”. “Last Man Standing” kaže predvsem kako dovršena kompozitorja sta Manasijevič in Vidmar.

Z Žanilom, kot stalnim članom za mikrofonom je postava sedaj pripravljena, da prodre iz Slovenije in zavzame svet. Na “Last Man Standing” je nekaj zares super stvari, ki bodo ljubitelje tradicionalnega metala s progresivno noto držale pozorne. Precejšen potencial za nadaljevanje. Slovenija je zaradi tega na Ubervision tekmovanju pesmi zagotovo pridobila dodatne točke.

Link:

http://www.uberrock.co.uk/cd-reviews/31-november-cd/9884-black-diamond-last-man-standing-on-parole-productions.html

Mik Gaffney iz revije Powerplay je napisal recenzijo našega albuma. Prevod v slovenščino:

Bend je ustanovljen s strani dveh ambicioznih kitaristov (Igorja Manasijeviča in Nejca Vidmarja), prvenec Last Man Standing pa, kot bi lahko pričakovali, nabrit do konca. To je samo po sebi v redu, saj sta oba sposobna kitarista, vendar so mesta na CD-ju, kjer bi lahko malo bolj premišljeno aranžiranje pesmim dodalo dodaten punch. Druga stvar, ki je očitna, je njuna velika naklonjenost do Iron Maiden. Od kitarskih harmonij, do pevčevih najboljših Bruce Dickinson impresij (no, razen ostalih vokalistov na zadnjih dveh pesmih). Očitno je, da so dobro preštudirali Iron Maiden arzenal. Generealno gledano je album dostojen, nič spektakularnega, vendar precej soliden.

Tole je pa recenzija, ki jo pišem dlje kot vse ostale v življenju skupaj in temu primerno tudi nekoliko drugačna. Last Man Standing je namreč plošča, ki v slovenski metal sceni nima konkurence, saj vsi prejšnji poizkusi dobre fuzije prog in heavy metala naravnost zbledijo proti temu diamantu. In seveda obstaja dober razlog, saj je nastajala mnogo let. Nejca, kitarista in enega od očetov projekta poznam že zelo dolgo in vedno je “grozil” z genialnim projektom, ki da ga ima doma in po letih tišine, prekinjene le s kakšnim demom ali instrumentalom, smo letos spomladi v roke končno lahko prijeli polnokrvno ploščo Black Diamond z naslovom Last Man Standing.

In kakšna plošča je to! Poznavalci scene smo zastrigli z ušesi že ob najavi, da na plošči poje vokalni bog Žanil Tataj-Žak, brez dvoma najboljši heavy metal vokalist širše regije, ki mu morda lahko parira zgolj Sergej Škofljanec (ex-Requiem, San Di Ego) in je svoj vokalni pečat pustil že pri Divljih Jagodah, Turbo in Mary Rose. Zasedbo na plošči poleg vodij Nejca Vidmarja in Igorja Manasijevića dopolnjujejo še Robert Kovačič (Scaffold) za bobni in Urban Medič (Prospect) na bas kitari, kot vokalni gostje pa se udejstvujejo še Simon Jovanovič (ex Prospect) na komadu Lažne zvezde in Samo Urbančič, nekakšen tretji član in mecen zasedbe, ki si s Sandro Tomovič razdeli vokalno delo na zaključni baladi Tears in Eyes. Glasba Black Diamond pa je najboljše, kar lahko ta zvrst ponudi. Deset komadov, ki skupaj trajajo več kot eno uro, bi marsikoga napeljalo k ideji, da je plošča razvlečena, a Igor in Nejc sta natančno plasirala prav vsak rif, vsako vodilno melodijo in vsako solažo in vse izpade popolnoma naravno, popolna fuzija ritmov in melodije. Večkrat nas komadi presenetijo, priča smo spremembam tempa, obratom ritma, a vse skupaj izpade veliko bolj prefinjeno kot pri “pokažikajznaš” skupinah tipa Dream Theater. Black Diamond vedno uspejo zveneti epsko, a brez kakšne patetike, ki se skupinam tako rada prikrade na taki poziciji; ob zares izpiljenih besedilih mi misli večkrat pobegnejo k primerjavam z obdobjem klasičnih Queensrÿche, saj naši junaki večkrat zvenijo podobno kot Seattlečani v obdobju Operation: Mindcrime, še posebej pa to velja za Žaka, čigar vokal se v najvišjih legah dejansko lahko zlije z vokalom Geoffa Tata. Če bi že iskali dlako v jajcu na tej plošči, je pri sami izvedbi nikakor ni najti; morda gre edina pripomba nad pomanjkanjem hitrejših delov na plošči, saj se Black Diamond le redko spustijo v hitrejši galop, ki bi bil pospešen s kakšno nadzvočno solažo, a verjamem, da nas bodo s tem razvajali na kateri od naslednjih plošč. Last Man Standing je tudi s stališča zvoka in fizične oblike izjemno dovršeno delo. Za snemanje in zvok je poskrbel Simon Jovanovič iz studia Evolucija, master so prepustili legndarnemu Fincu Mikki Jussili (Deep Purple, Nightwish), medtem ko je avtor zares vrhunske naslovnice Peter Sallai.
Morda ste opazili, da v recenziji ne navajam komadov. Tale spis sem namreč začel pisati že nekajkrat in ga vedno pobrisal. Last Man Standing enostavno ni plošča, ki bi jo bilo vredno secirati kos po kos. Je celota, za katero smatram, da jo je vredno tako obdržati in album tudi poslušati v celoti. Večkrat. Zato vse navdušence vabim, da si vzamejo čas in to storijo čimprej. Ne bo vam žal.

Grega Š.

Original link:

http://www.paranoid-zine.com/default.cfm?Jezik=Si&Kat=0204&BesID=56765