Poletje 2005. Nadebudna dvojica Igor Manasijevič in Nejc Vidmar začne z ustvarjenjem avtorskega materiala, duet pa novonastali skupini nadene tudi ime. Black Diamond. Izredne težave pri iskanju in pridobivanju dodatnih članov kitarske dvojice ne ganejo, Igor in Nejc ves čas nemoteno ustvarjata material, ki ga javnosti preko MySpacea prvič predstavita nekje leta 2008. Že prvi izdani demo posnetki so pričali o tem, da ta novomeški dragulj v sebi skriva potencial vrhunske heavy metal zasedbe. Black Diamond se je zaradi neuspešnega iskanja potrebovanih članov v tistem obdobju zatekel k »session« glasbenikom, med drugim sta gromozanski doprinos skupini pomenila Žanil Tataj Žak (Turbo, Mary Rose), ki je posnel vokal za nekaj skladb ter bobnar Robert Kovačič (Scaffold). Pozornost so uspešno zbudili, Igor in Nejc pa sta glasbo vztrajno brusila in obdelovala kot diamant do popolnega sijaja. Ta je v svoji briljantni črnini naposled zasijal na prvencu Last Man Standing!

Last Man Standing je neverjetno bogata plošča, saj že njena minutaža presega eno uro, skladbe pa se v povprečju zaključi šele po šestih, sedmih minutah. A kakršenkoli strah, da Black Diamond kvantiteto postavljajo pred kvaliteto je povsem odveč in zatrt že v prvih trenutkih uvodnega protivojnega epa Opus 91-96, ki govori o balkanski moriji. Že na samem začetku se zlahka sliši, da so na album umeščene skladbe, ki so zorele, se razvijale in nastajale pod budnim očesom in skrbno roko njihovih avtorjev. Prav sleherna je namreč prežeta z mogočno atmosfero, ki pronica iz sleherne vokalne linije in sleherne kitarske linije. Kljub zajetni dolžini skladb te namreč niti približno ne trpijo za sindromom razvlečenosti ali dolgočasnosti, prej obratno, poštena minutaža komadom daje priložnost, da prehodijo pravo malo evolucijsko pot. Black Diamond dokažejo, da so mojstrski skladatelji in aranžerji, njihov heavy metal pa pogosto posega preko meja žanra in ga približa progresivnemu metalu, ki mestoma opomni na ameriške mojstre Fates Warning. V enega najdaljših komadov na plošči, desetminutno simfonijo Dreams of Tomorrow, Black Diamond na primer umestijo kar dva različna, kocine dvigajoča refrena, celo plejado sprememb tempa in ritmov, sijajen preplet kitarskih pasaž in plasti fantastično izvedenih vokalov.

Vokalno album po zaslugi neverjetnega Žaka zlahka posega po samih vrhovih heavy metala. Z močjo in prepričljivosti največjih imen kot sta Bruce Dickinson in Jorn Lande namreč Žak komadom vdihne življenje in jim doda toplino, ostrino in brcajočo moč. S tako velikimi jajci odpetega metala pri nas ne pomnim! Žak glasbo Black Diamond dvigne v nebo, pa naj gre za pompozne, epske refrene, ki dvignejo srčni utrip ali pa nežnejše, baladne trenutke, kot je pretresljiva in čutno zveneča ljubezenska balada Hold Me Tonight. A ni le Žak nosilec vokalne briljance albuma, saj trenutke vokalne ekstaze ponujajo tudi drugi. Enega najboljših trenutkov plošče tako brez dvoma predstavlja izjemna sredina albuma, Black Diamond, v katerem Žak s srdito predstavo odigra vlogo pripovedovalca zgodbe o malem, izkoriščanem človeku, ki ga diktatura kapitalizma tlači iz dneva v dan (in tako pravzaprav povzame tudi naslovnico). Genialno nato Black Diamond tekom skladbe povzamejo dialog med očetom in sinom, ko slednjega predstavljajo nedolžno odpete linije, oče pa sinu nasvet ponudi z globokim, izkušenim glasom. Trenutkov kot je ta je na albumu toliko, da je poslušanje kar zajeten zalogaj, a ponudba tako bogata in raznolika, da ni odveč niti sekunda. V The Thing That Couldn’t Die se Black Diamond skoraj metafizično opišejo v besedilu, ki govori o sledenju svojim sanjam in upanju. Kljub temu, da Last Man Standing bogati predvsem nekoliko temačna, zaradi realnih tem tudi težka atmosfera, pa Black Diamond s fantastično inštrumentalno in vokalno izvedbo poskrbijo, da se v temi vendarle blesketa žarek upanja.

Prav s premišljenimi besedili o temah s katerimi se (žal) srečujemo vsakodnevno se Black Diamond poslušalcu še bolj približajo in izpadejo mnogo bolj iskreno in kredibilno kot devetdeset odstotkov podobnih zasedb, ki še vedno sanja o škratih in zmajih. Edini komad na albumu v slovenščini se tako dotakne hinavščine med »prijatelji«, znova popolna Žakova izvedba, bogati spremljevalni vokali, izredni rifi in čudovita umestitev akustičnih kitar pa so dokaz, da je mogoče tudi v slovenščini izvesti ubijalsko dober komad! Upam, da fantje v prihodnje dodajo še skladbi ali dve v slovenščini. Ta namreč tako kot vse ostalo na Last Man Standing zavoljo odlične produkcije Simona Jovanoviča (Studio Evolucija) zveni odlično. Produkcija je inštrumente izvrstno razporedila po zvočni sliki, kitari se lepo dopolnjujeta, vokal je ravno prav glasen, da inštrumente dopolnjuje, ne pa preglasuje, bobnarska predstava pa je izjemno pestra. Še lepše je slišati, da je kljub svojim tehničnim sposobnostim Kovačič ostal zvest heavy metalski podlagi. Baročno bogat zvok je perfektno zaključil mastering Mike Jussile iz helsinških studiov Finnvox, ki je masteriziral skupine kot so Deep Purple, Nightwish, Sentenced, Stratovarius, HIM, Gamma Ray, bojda pa je celo rekorder po številu narejenih masteringov. Vsekakor referenca, ki pritiče odličnosti izdelka kot je Last Man Standing.

Izdelka, ki se v veličastnem slogu zaključi z mogočno balado Tears In Eyes, ki je prežeta z težko, depresivno atmosfero in srhljivim vokalnim duetom Sama Urbančiča in Sandre Tomovič (ex-Moveknowledgement). Melanholično sivino skladbe naslika predvsem žalostna tematika prostitucije in zlorabe otrok, Black Diamond pa z otožnimi kitarskimi linijami, jokajočo solažo in pretresljivimi vokali pustijo cmok v grlu. Kljub čustveni izčrpanosti na koncu te dobro uro dolgo potovanje Last Man Standing pusti polnega in bogatejšega za enkratno glasbeno izkušnjo.

Black Diamond so dokaz, da se vztrajnost izplača. Kljub nesrečnemu iskanju članov se Igor in Nejc nista vdala. Pridno in marljivo sta ustvarjala lastne, avtorske komade in jih celo sproti objavljala in predstavljala. To je vsekakor lastnost, ki jo imajo redki svežepečeni bendi, ki se v večini primerov zatekajo k priredbam in v najboljšemu primeru povprečno zvenečim demo posnetkom. Black Diamond pa so v tem pogledu popolni perfekcionisti in prav nič čudnega ni zato na tem, da je Last Man Standing eden najbolj celovitih izdelkov slovenskega metala. Bogatost zvoka, vokalna ter inštrumentalna izvedba na svetovnem nivoju, fantastični aranžmaji in premišljena besedila so odlike albuma pri katerem tudi po večkratnem poslušanju odkrivaš nove nianse in skrivnosti heavy metala ob katerem zaigra srce!

Original link:

http://www.rockline.si/podrobnosti-recenzije/last-man-standing-5516